Hernija diska v vratnem delu hrbtenice

Vloga travme pri degenerativnem procesu in herniji diska ostaja nejasna; verjetno je, da ponavljajoče se prekomerne obremenitve pospešujejo naravni proces staranja in prispevajo k degeneraciji diska. Manjše travme so pogosto opazne pred pojavom akutnega prolapsa diska, medtem ko so hujše travme kot vzrok za izbočenje precej redkejše. Cervikalna hernija diska običajno ne nastopi nenadoma, ampak se razvija počasi zaradi sprememb v strukturi diska, ki vplivajo na njegove biomehanske lastnosti. Običajne degenerativne spremembe medvretenčne ploščice pa je treba razlikovati od stanja, pogosto imenovanega "degenerativna bolezen medvretenčne ploščice." Degeneracija ploščice je naravni proces staranja, ki je običajno asimptomatska in ne povzroča težav. Po drugi strani pa degenerativna bolezen medvretenčne ploščice pomeni nenormalno stanje, ki povzroča simptome, vendar je anatomsko slabo opredeljena.

Struktura vratnega diska je podobna tisti v ledvenem delu. Sestavlja ga notranje jedro (nucleus pulposus), ki deluje kot blažilec sunkov, ter zunanji fibrozni obroč (annulus fibrosus), ki je sestavljen iz kolagenskih vlaken in proteoglikanov ter prispeva k stabilnosti diska. Pomembne anatomske strukture, ki so v neposredni bližini medvretenčnega diska, vključujejo telo vretenca, pedikel, vratno živčno korenino in posteriorni vzdolžni ligament. Vsaka živčna korenina poteka skozi svoj nevralni foramen, odprtino, skozi katero živci izstopajo iz hrbtenjače in potujejo do drugih delov telesa. Ta odprtina je tesno povezana s pediklom, delom vretenca, ki povezuje sprednji in zadnji del vretenca ter daje podporo celotni strukturi hrbtenice. 

Akutni prolaps diska v vratnem delu hrbtenice se običajno kaže s hudo bolečino v vratu in roki ter zmanjšano občutljivostjo v dermatomu prizadete živčne korenine, zaradi česar je diagnoza v večini primerov jasna. Poleg prolapsa diska je pogost vzrok za bolečino, ki seva v roko, tudi spondiloza. Ker sta prolaps diska in spondiloza del istega degenerativnega procesa, je pogosto težko jasno razlikovati med njima.

Med redkejše diferencialne diagnoze sodijo kompresija vratne živčne korenine zaradi spinalnega tumorja, kot so meningiomi ali nevrofibromi, sindrom torakalnega izhoda, Pancoastov tumor, ki lahko prizadene brahialni pletež, in utesnitve perifernih živcev, na primer sindrom karpalnega kanala, utesnitev medianega ali ulnarnega živca. Drugi možni vzroki vključujejo poškodbe hrbtenice, spondilolistezo, avulzijo živčnih korenin, poškodbe zaradi obsevanja, pa tudi infiltrativne, infekcijske ali metabolične motnje. Prav tako lahko bolečino povzročijo bolezni rotatorne manšete, artritis, kompleksni regionalni bolečinski sindromi in podobna stanja.

Večina bolnikov z bolečino v roki, ki jo povzroča hernija diska, doseže olajšanje s konzervativnim zdravljenjem . To vključuje počitek, uporabo vratne opornice, preprosta protibolečinska zdravila, nesteroidna protivnetna zdravila ter mišične relaksante. Učinkovite so lahko tudi blokade fasetnih sklepov in epiduralne injekcije steroidov.

Manipulacija vratu je v tem primeru potencialno nevarna in kontraindicirana. Indikacije za nadaljnjo diagnostiko in kirurško zdravljenje so:

• huda bolečina v roki, ki kljub konzervativni terapiji ne popusti več kot 10 dni,
• kronična ali ponavljajoča se bolečina v roki,
• izrazita šibkost v zgornji okončini, ki ne kaže izboljšanja,
• centralna hernija diska, ki povzroča kompresijo hrbtenjače – zahteva urgentno preiskavo.

Po operaciji se prvih 24 ur običajno predpisujejo antibiotiki. Če bolnik doživlja težave s požiranjem, se priporoča tekoča prehrana in posvet s specialistom. Pacientu se predpišejo peroralni analgetiki in mišični relaksanti, po potrebi tudi intravenska protibolečinska terapija. Bolnik je običajno odpuščen dan po operaciji, po kateri se opravijo pooperativne radiografske preiskave. Bolniku se svetuje, naj redno spremlja kirurški rez zaradi morebitnih znakov okužbe.

Ne glede na izvedeno kirurško metodo je priporočljivo, da pacient začne z lahkotno mobilizacijo že naslednji dan po operaciji. V prvem tednu po posegu se za lajšanje bolečin v vratu uporablja mehka vratna opornica, medtem ko je po anteriorni discektomiji pogosto potrebna trda opornica, ki se nosi v obdobju prvih 4–6 tednov, dokler se ne pojavijo jasni znaki fuzije. Prognoza za zmanjšanje bolečin po operaciji je zelo ugodna, pod pogojem, da je bila diagnoza pravilno postavljena in da je bila živčna struktura uspešno razbremenjena.

Glavni cilj posega je preprečiti nadaljnje poslabšanje ali napredovanje nevroloških simptomov, kot sta šibkost in paraliza, z dekompresijo hrbtenjače in živčnih korenin ter stabilizacijo hrbtenice. Po operaciji večina bolnikov doživi izboljšanje simptomov in povečanje funkcionalnosti, ki se nadalje izboljša s fizioterapijo in delovno terapijo. Čeprav se poseg osredotoča na trenutno prizadete ravni, obstaja tveganje za razvoj težav na sosednjih ravneh hrbtenice v prihodnosti.